Brez čarovnije ne gre …

Zgodba o čarovnikovem vajencu je vzburila domišljijo nekaterih velikih filmskih imen – od Nicolasa Cagea, Jon Turtletauba, do Jerryja Bruckheimerja in vodilnih ljudi pri produkcijski hiši Walt Disney.

Vse pa se je začelo s pesmijo Der Zauberlehrilng Johanna Wolfganga von Goetheja, velikega nemškega pesnika, pisatelja, misleca in naravoslovca. Napisal jo je leta 1797 in obsega 14 kitic, pripoveduje pa jo sam vajenec, ki ga je njegov mojster prepustil lastnemu znanju in izkušnjam, ta pa, namesto da bi ponižno vadil in pilil svoje znanje, začne takoj arogantno izvajati najtežje čarovniške trike. Stari metli ''ukaže'', naj se ovije v cunje, naj ji zraste glava in dve roki in naj mu s vedrom nanosi vode za njegovo kopel. Živa metla pa ne napolni le kadi, marveč vse posode, skodelice in kozarce do zadnjega in še čet, kajti vajenec je pozabil čarobne besede, s katerimi bi metlo ustavil … Kajpada je povzročil hudo poplavo. Vajenca reši zadrege njegov mojster, ki metlo pošlje nazaj v omaro in ji zabiča, da sme priti ven le tedaj, če jo pokliče njen pravi gospodar, izkušeni čarovnik.

Stoletje pozneje je pesem prelil v 10-minutno simfonično skladbo francoski skladatelj Paul Dukas. Doživela je takojšen uspeh in je priljubljena zlasti zaradi mogočnega marša metel v skercu, ki mu zob časa preprosto ne more do živega. Približno štiri desetletja pozneje je skladbo odkril Walt Disney in na njeno temo upodobil nesmrtno animirano priredbo za svojo Fantazijo; glavno vlogo čarovnikovega vajenca je ''zaupal'' nikomur drugemu kot miški Mikiju. Poleti 1937 je tedaj zelo mladi kralj animacije sam kosil v restavraciji na Beverly Hillsu in je povabil skladatelja Leopolda Stokowskega, naj se mu pridruži. Njuno poznejše sodelovanje je rodilo nekaj izjemnega. Malodane čarobnega …